Omemba: Emina Djukić

»Že to, da smo si morali prostor poiskati sami. Vse to se mi zdi zelo osvobajajoče, kar je dobra izkušnja za naprej.«

»Ponjava združuje medije, ki jih že poznamo, in tiste, ki si jih bomo še izmislili, sama od sebe pa postaja kolaž brez pravil in omejitev.«

»Nekako nas priprava Ponjave na mehek način vpelje v razmišljanje, v priprave, v organiziranje, hkrati pa omogoča razmislek, kako sistemi delujejo in kakšni so lahko drugačni načini.«

»Da vidimo, kako je biti na drugi strani; na eni strani razvijamo razumevanje do producentov in kuratorjev, po drugi strani pa se učimo tudi, kaj lahko od njih zahtevamo.«

»Obenem je del razstave tudi neposredna referenca, kako težko si je prostor izboriti, kako težko ga je pridobiti in kako pomemben je za izražanje, ki ne more biti individualno dejanje, ampak zahteva relacijo do svojega okolja.«

»Zato je toliko pomembneje, da se zgodi Ponjava, kjer mladi zahtevamo, da se okovi povsem razpustijo in da se občinstvu pokažejo možnosti.«

»Mislim, da je pozitivna tudi neka sproščenost ob dojemanju prostorov, ki primarno niso razstavni prostori, zato omogočajo več eksperimentiranja, ne zgolj v fizičnem smislu, ampak tudi pri samospraševanju.«

»Ponjava je priložnost in odgovornost, da sebi dokažejo, kaj zmorejo brez napak.«

»Dosežki, ki vodijo v napredek človeštva, so tokrat predstavljeni nekoliko drugače, kot smo običajno navajeni. A z razstavo, pri kateri je z dosežki sodelovalo vseh 26 članic – 23 fakultet in tri akademije – Univerze v Ljubljani, dokazujemo, da znanost in umetnost še vedno stopata z roko v roki in skupaj spreminjata svet in ljudi.«

»Fotografije kot take med sabo in z gledalci odpirajo dialog in omogočajo množico interpretacij. Po eni strani so popolni konstrukti, rebusi, po drugi strani pa delujejo kot zamrznjeni trenutek sredi delovne mize pedagogov, raziskovalcev, ustvarjalcev in vseh drugih sodelavcev Univerze v Ljubljani.«

»Zakaj nenehno delam in kako naj samo sem, je izhodiščno vprašanje, ki si ga je ob pripravi razstave Brezčas zastavljala fotografinja Emina Djukić.«

»Sontagova pove, da nam fotografski aparat daje lažni občutek soudeleženosti v svetu, občutek nadzora, obvladovanja situacije, zbiranja sveta.«

»Spomni nas na tisto, kar mnogi med nami od pregorelosti željno in vse leto pričakujemo, tako rekoč – komaj čakamo: prosti čas, čas brez obveznosti, čas brez moram.«

»Njeno veliko mojstrstvo in magijo njenih del prepozna Smole v na videz nepomembnem dogodku, kjer je najprej odkrila veliko željo, ki jo je odvedla v brezčas, ta pa ji je povedal smer in pokazal način, kako naj gleda, da je bleščava iluzij ne odvrne od cilja.«

»To je nujen del pedagoškega izobraževalnega procesa.«

»Druga stvar je naučiti se kolektivnega sodelovanja.«

»Šolska razstava je eno, ker pa je ta vendarle kurirana, pa se pojavi stik z naslednjim korakom, se pravi z vstopom na trg, z življenjem po akademiji.«

»Odzivi so zelo dobri, da je razstava celo boljša kot lanska. Podobno kot lani pa odpira drugo pozicijo razstave.«

»Podobno kot lani pa odpira drugo pozicijo razstave. Velikokrat imamo namreč težavo z utemeljevanjem, ker gre za šolsko razstavo, ampak smatramo, da to ni več samo šolska razstava.«